In memoriam Anica Meh (1932–2021)

Življenjska pot Anice Meh je bila neločljivo prepletena s pedagoškim poklicem ter zanimanjem za odkrivanje in negovanje kulturne dediščine. Vila se je med številnimi kraji, v katerih je mnogokrat postavljala mejnike na pedagoškem in kulturnem področju.

Anica Meh med folkloristi

Leta 1952 je rojena Savinjčanka kot upraviteljica in mlada učiteljica razrednega pouka prispela v Št. Vid nad Valdekom, danes Završe. Kaj kmalu je šolo postavila v središče dogajanja v tem majhnem, a razprostranim kraju. Pritegnile so jo tamkajšnje etnološke značilnosti, ki jim je posvečala ure raziskovanj. Te so prerasle v strastno proučevanje običajev, pesmi, narečja in družabnega življenja na bregovih in v grapah v bližnji okolici. Kulturno življenje v kraju je obudila z ustanovitvijo šolskega zbora in folklorne skupine. Kot vselej se je dejavnosti lotila s strokovnostjo in zavezanostjo k tradiciji. Svojemu zanimanju je ostala zvesta do konca svojega življenja. Kot upraviteljica šole v Št. Vidu je angažirano delovala pri gradnji novega objekta, za kar je že po dveh letih službovanja, leta 1954, prejela priznanje tedanjega Okraja Slovenj Gradec za svoj prispevek pri gradnji nove šole. Navkljub obilici dela je našla čas za pomoč šibkejšim. Bila je aktivna v Krajevni organizaciji Rdečega križa, prevzela je vodenje Postaje prve pomoči, za kar je bila leta 1960 na pobudo Okrajnega odbora Rdečega križa Maribor tudi nagrajena. Ne nazadnje, izkazala se je tudi s tajniškimi deli pri elektrifikaciji območja Završe. Leta 1961 ji je Zveza prijateljev mladine Slovenije za požrtvovalno delo z mladimi izrekla priznanje.

Kot prva posameznica je za dvanajst odgovornih, uspešnih in plodnih let v izobraževanju leta 1964 prejela Vrunčevo nagrado občine Slovenj Gradec. Tega leta se je preselila v Podgorje pri Slovenj Gradcu, kjer je nadaljevala delo učiteljice na OŠ Podgorca. Začrtala je nove standarde v kulturnem življenju šole in kraja. Pod njenim vodstvom sta pričela delovati šolska folklorna skupina Pastirci in pevski zbor.

V letu 1976 jo je poklicna pot vodila na OŠ Franja Vrunča v Slovenj Gradcu, kjer sta pod njenim mentorstvom začeli delovati odlični šolski folklorni skupini, mlajša je izvajala ptujsko-podravske plese, starejša, ki jo je plemenitil še šolski tamburaški orkester, pa belokranjske plese.

Anica Meh je poosebljala omikanost v življenju in kulturi, ki se naj pokaže tudi z izborom obleke. Zato ni naključje, da se je v raziskovanju etnografskih značilnosti še posebej posvečala narodni noši. Uredila in oblikovala je narodno nošo našega območja za odrasle in otroke skupaj s prof. Mirkom Ramovšem iz Etnografskega muzeja v Ljubljani.

Njeno premočrtnost, ki so jo uspešno uprizarjali mentoriranci, so kmalu opazili tudi ocenjevalci na različnih tekmovanjih po Sloveniji in takratni Jugoslaviji. Vodila je več kot ducat pevskih zborov in folklornih skupin, med njimi številne tudi večkrat nagrajene. Med slednjimi velja omeniti njen šolski zbor iz Št. Vida, ki je leta 1959 na regionalni reviji pevskih zborov v Mariboru prejel posebno priznanje. Anica Meh je za večletno kulturno udejstvovanje in prispevek h kulturni rasti leta 1977 prejela Bernekerjevo plaketo, njena folklorna skupina Pastirci pa je leta 1995 postala prejemnica najvišje nagrade v kulturi v MO Slovenj Gradec – Bernekerjeve nagrade.

Anica Meh je bila družbeno vseprisotna. Sedemnajst let je delovala kot porotnica na sodišču Slovenj Gradec in Maribor, dva mandata je bila svetnica v MO Slovenj Gradec, vrsto let pa je bila tudi v upravnem odboru Vaške skupnosti Podgorje. Odgovornost do kraja in ljudi je kazala tudi s članstvom v različnih komisijah, turističnem društvu, z organizacijo številnih dogodkov pa je skrbela za ohranitev  spomina na narodno osvobodilni boj. Njenemu delu so se poklonile številne organizacije in društva ter jo predlagale za častno občanko MO Slovenj Gradec.

Njena navdušenost nad ljudskim izročilom je bila nalezljiva. Imela je znanje in vizijo, da je kulturno dediščino približala širšim množicam. Bila je soavtorica in mentorica projekta Zimska dela na Gumpotovi kmetiji in Koledovanje ob Sv. Treh Kraljih; Velikonočni običaji na Kodrovi kmetiji v Šmiklavžu; Jajčarija ob Sv. Florjanu v Razborju. Sodelovala je z ljudskimi pevci: posneta je bila oddaja Zimski večer pod Uršljo goro; bila je mentorica ljudskih pesmi skupine ljudskih pevk Postavkova dekleta in skupini ljudskih pevcev Fantje z Graške gore; organizirala je srečanje ljudskih pevcev in godcev pod naslovom Družina poje in gode. Med drugim je bila kot domačinka ustanoviteljica in članica organizacijskega odbora tradicionalne etnološke prireditve Furmani po cest’ peljajo. Na ogled je postavila še etnološko prireditev Kmečka ohcet – Celovečerni prikaz običajev, plesov, pesmi in iger od svatovanja do poroke.

Svoje delo je Anica Meh zaobjela v dveh knjižnih delih. V Pesmarici Pod košato lipico je zbrala ljudske pesmi, s katerimi se je srečevala od leta 1952 dalje. Knjiga Je pušeljc narjen pa je zbirka narodopisnih utrinkov iz Mislinjske doline.

Vse do zadnjega je s predanostjo in ponosom sodelovala z njej ljubo domačo šolo – OŠ Podgorje pri Slovenj Gradcu. Vselej se je z navdušenjem odzvala povabilu za sodelovanje pri izvajanju obogatitvenih dejavnosti šole. Še posebej ponosna je bila na otroško folklorno skupino `Ta mladi pastirji, ki je bila ustanovljena pod mentorstvom učiteljic mag. Majde Tamše Horvat in Mateje Jontes Kavnik. Ideje zadnjih pogovorov o folklornih spletih so zaradi nepredvidenih družbenih razmer ostale žal na papirju, a zagotovo jih bomo obudili in z učenci v čast Anici Meh, ko bo mogoče, postavili na oder.

Ob izteku življenja številne besede ostanejo neizrečene. A globoke sledi, ki jih je za seboj pustila Anica Meh v Podgorju, bodo vedno glasno pričale o izjemnem prispevku naše velike humanistke, krepostne prosvetne in kulturne delavke.

Vaška skupnost Podgorje in Osnovna šola Podgorje pri Slovenj Gradcu

Zapisala: mag. Majda Tamše Horvat